Zgodovina
Prvi predlogi o moto sekciji so se pojavili v letu 1981. Prve člane moto sekcije je zbral naš ustanovni član, ki je še vedno aktiven, Ignac Novak.
Ustanovni sestanek motoristične sekcije je bil 27. aprila 1982, že čez nekaj dni pa so pripravili slavnostno povorko v počastitev 1. maja. Te so postale značilnost prvomajskih praznovanj že kmalu po vojni, v času izlaške moto sekcije pa so bile zelo množične, saj se jih je udeleževalo tudi okrog sto motoristov. Motoristične sekcije v okviru avto-moto društev so bile takrat redke, izlaška pa je bila z več kot sto člani ena največjih in najbolj dejavnih v Sloveniji.
V zgodnjem obdobju so skušali razvijati predvsem športno dejavnost, zato so se lotili urejanja steze za moto-kros na Ruardiju.
Nosilna množična dejavnost naj bi postala različna srečanja in skupinski izleti. Čas in razmere pa so jim bile nenaklonjene, saj so bile v svežnju takratnih vladnih varčevalnih ukrepov tudi omejitve pri porabi bencina in pri prehodu čez mejo. Bencin je bilo mogoče kupiti le v količini pripadajočih bencinskih bonov, za prehod meje pa je bilo treba vsakokrat plačati precejšen depozit. Vendar je društvu uspelo, da jim je za te aktivnosti pridobilo dodatne bencinske bone, udeleženci srečanj v zamejstvu pa so bili oproščeni tudi plačila depozita.
Tako je sekcija kmalu navezala stike s podobnimi domačimi in tujimi društvi ter se začela udeleževati srečanj motoristov. Prvo srečanje na tujem, ki so se ga udeležili, je bilo Srečanje motoristov treh dežel, junija 1983 v italijanski Gorici. Srečanja se je udeležilo 41 motoristov in sopotnikov, članov naše sekcije. Kljub visokemu številu udeležencev pa s tem zborom ne moremo biti zadovoljni, ker je večina članov po prehodu meje odšla po svojih poteh in se tega zbora sploh ni udeležila. Tudi zaradi te izkušnje je bilo število udeležencev na srečanjih v tujini poslej nekoliko manjše. V začetku septembra se je na povabilo celovškega Carinthia Motorrad 33 članov udeležilo tamkajšnega tridnevnega srečanja. Moto sekcija izlaškega društva je prejela pokal za največje doseženo število točk v konkureci inozemskih klubov. Sredi septembra so načrtovali še eno potovanje v Avstrijo, vendar se potem srečanja v Overtauernu niso udeležili zaradi slabega vremena. Zato pa je konec septembra 26 članov sodelovalo na mednarodnem srečanju motoristov v Miljah pri Trstu.
V Sloveniji so bili zbori motoristov precej redkejši, tako da so se leta 1983 udeležili le mednarodnega srečanja motristov v Ljubljani, kjer smo zasedli prvo in drugo mesto. So se pa odločili, da bodo srečanja motoristov začeli organizirati tudi sami. Avto-moto društvo in njegova motoristična sekcija sta se v začetku leta 1984 začela pripravljati na prvo invazijo motoristov.
“Pripravljen imamo že ves propagandni material, pokrovitelj srečanja pa je tovarna Elektroelement Izlake. Računamo, da se bo srečanja udeležilo od dvesto do tristo motoristov. Prostor za kampiranje naj bi uredili na Učakarjevem travniku, udeležencem pa bomo podelili več pokalov: za najboljše v spretnostni vožnji, za najstarejšega motorista, za klub z največ udeleženci in najbolj oddaljeni klub.”
Pričakovanja so se sicer pokazala za prevelika, srečanje, ki je bilo med 1. in 3. junijem 1984 v Medijskih toplicah, pa je dobro uspelo. Udeležilo se ga je 105 motoristov, manjkali pa so predvsem tujci, saj je prišel le en Avstrijec, štirinajst Hrvatov pa je takrat sodilo med domače udeležence. Posebno pozornost so namenili najstarejšima udležencema: med motoristi je bil to leta 1926 rojeni Janez Prosenk iz Trebnjega, med motorji pa istega leta narejeni Peugeot, s katerim je prišel član domačega društva Franc Malgaj.
Ker se je srečanje tudi finančno dobro izšlo, so še istega leta sprejeli odločitev, da jih bodo tradicionalno pripravljali zadnji majski oz. prvi junijski konec tedna v Medijskih toplicah. Udeležba je bila na drugem srečanju podobna kot prvič, saj je bilo uradno prijavljenih nekaj več kot sto motoristov, dejansko pa jih je bilo precej več. Zelo razveseljivo je, da so se člani Moto-sekcije tako množično odzvali in z nesebičnim delom pripomogli k splošnemu uspehu te pomembne prireditve. Žal so domači motoristi lahko le delno sodelovali na promenadi in spretnostni vožnji, ker so bili v večini zadolženi pri organizaciji prireditve.
“Vzpodbudne in pozitivne ocene nam dajejo tako domači kot tuji gostje.”
Sredi osemdesetih let, ko je moto-sekcija štela že več kot sto članov, je prišlo tudi do manjših prask, zato so motoristi sprejeli poseben kodeks.
“Ker nekateri člani Moto-sekcije Avto-moto društva Izlake s svojim obnašanjem na cesti škodijo ugledu sekcije, se pripravi poseben pravilnik o ciljih in nalogah članov. Kdor bo ravnal v nasprotju z določili pravilnika, bo klican na odgovornost in primerno kaznovan.”
Čeprav je bilo delo motoristov osredotočeno na pripravo mednarodnih srečanj, so sodelovali tudi pri drugih dogajanjih. Tako so se doma predstavili v sprevodu dedka Mraza, spremljali so štafeto mladosti in se udeleževali športnih iger, redno pa so se udeleževali srečanj motoristov doma in v tujini.
“Na zborih motoristov v domovini in zamejstvu smo bili kot sekcija deležni številnih priznanj in pokalov, poleg tega pa smo dobre rezultate dosegali tudi v posamični konkurenci. Zavidljive rezultate smo dosegli tudi v okviru meddruštvenega prvenstva na republiški ravni. Po številu udeležencev na vseh zborih smo bili med ekipami na drugem mestu, v posamični konkurenci pa je Peter Juvan zmagal v spretnostni vožnji z motorji do sto kubičnih centimetrov, Danijel Ravnikar je bil drugi v kategoriji od 350 do 750 kubičnih centimetrov, Ciril Arh pa prav tako drugi v kategoriji nad 750 kubičnih centimetrov.”
Najbolj množično srečanje motoristov na Izlakah je bilo četrto, konec maja 1987. leta. Na njem je sodelovalo kar 220 motoristov iz raznih delov Jugoslavije, iz Avstrije, Nemčije in Švice. Organizatorji so po prireditvi ugotavljali, da je bila organizacija na primerni višini, zatajila je le rediteljska služba na družabnem srečanju. Spretnostna vožnja je bila izvedena brezhibno. Ob igrišču se je zbralo rekordno število krajanov, kar kaže, da je zanimanje za prireditev vsako leto večje. Poleg pokalov najbolj spretnim motoristom so podelili še posebne pokale: najstarejši motor je bil FN 350 iz leta 1919, najstarejši udeleženec pa je bil kar šestnajst let mlajši. Najdaljšo pot pa je opravila peterica iz Bremna in Freidenburga, saj so prevozili kar 1780 kilometrov.
Peto srečanje je že pomenilo začetek konca. Organizatorji so zanj pripravili več novosti, največ pohval, predvsem tujih motoristov, pa so poželi za sprejem v slovenskih narodnih nošah, ki so ga pripravili na Vidrgi. Zataknilo pa se je pri organizaciji družabnega večera oziroma dobičku, saj je vse gostinske storitve prevzelo Gostinsko podjetje Medijske toplice. Družabni večer zato ni dosegel osnovnega namena, saj zaradi velike množice drugih obiskovalcev člani moto-sekcije nismo imeli toliko možnosti za komuniciranje z udeleženci kot prejšnja leta. Vodstvo srečanja je bilo brez svojih prostorov, odrinjeni smo bili na drugo stran potoka, zato je bil naš vpliv na potek družabnega srečanja neznaten.
Avto-moto društvo in moto-sekcija sta po prireditvi napovedala, da pod takimi pogoji nista več pripravljena organizirati srečanj. O nadaljnji usodi mednarodnih srečanj motoristov so v začetku leta 1989 razpravljali predstavniki različnih društev in organizacij. Turistično društvo in Krajevna skupnost Izlake sta podprla naše pogoje, ker si želita, da bi srečanje postalo del prireditev v našem turističnem kraju.
“Ker prihajajo motoristi iz cele Evrope, je to dobra reklama tudi za Izlake in Medijske toplice. Upravi hotela pa smo predlagali, da nam v času srečanja nudi bazen z okolico in šank. Uprava hotela bi organizirala veselico na terasi pred hotelom, mi pa bi poskrbeli za pogostitev udeležencev na bazenu. Člani Moto sekcije bi tako imeli večjo možnost komuniciranja z udeleženci srečanja, hotel pa bi z veselico tudi iztržil primeren dohodek. Uprava hotela se z našimi predlogi ni strinjala, društvo pa na ponižujoče pogoje iz leta 1988 ni moglo pristati, zato se srečanje letos ne izvede.”
Konec srečanj je pomenil tudi konec delovanja sekcije motoristov. Delo sekcije so skušali ponovno oživiti konec devetdesetih let, ko se je na Izlakah oblikovala neformalna skupina motoristov. Slednji so se načeloma izrekli, da so pripravljeni delovati znotraj društva, niso pa pripravljeni plačevati članarine Avto-moto zveze Slovenije. Ker izvršni odbor društva vztraja, da je to ena temeljnih dolžnosti, ki prinaša tudi pravice, do uresničitve pobude še ni prišlo, vse do leta 2004.
Vir: Najprej je bil perl: Avto-moto društvo Izlake 1951-2001